Kako AirTag išče — in zakaj je od tega odvisno vse
AirTag nima GPS-a niti povezave z mobilnim omrežjem. Je majhen oddajnik Bluetooth z gumbno baterijo. Svoje lokacije ne pozna in je nikamor ne pošilja.
Namesto tega naredi tole: vsakih nekaj sekund odda kratek signal. Ko gre mimo iPhone ali druga Applova naprava, ta signal ujame, mu doda svojo lastno lokacijo in jo pošlje v omrežje Najdi. Ti potem na telefonu vidiš, kje je bil nazadnje tuji iPhone, ki je tvoj AirTag slišal.
To je celotno načelo. Nič ni narobe z njim — je genialno poceni in deluje brez pristojbin. Ima pa en pogoj, ki ga proizvajalec na škatlo ne piše z velikimi črkami: AirTag se najde samo tam, kjer hodijo ljudje z iPhonom.
Apple to pove naravnost: AirTag je namenjen iskanju stvari, ne sledenju živalim in ljudem.
Kdaj AirTag na ovratnici zadošča
Bodimo pošteni. So situacije, v katerih AirTag opravi delo za drobec cene česar koli drugega:
- Pes, ki je pobegnil v stanovanjskem naselju ali v središču mesta. Povsod so ljudje s telefoni, lokacija se pogosto posodablja in je natančna na nekaj deset metrov. Če je pes stekel za vogal in čaka pred trgovino, te AirTag pripelje do njega.
- Pes, ki se je izgubil pri nekom doma. Sosed, ki ga je vzel k sebi, ima verjetno iPhone v kuhinji — in ti vidiš, katera hiša je to.
- Ovratnica, ki je padla na sprehodu in leži nekje ob pločniku. Stvar, ki se ne premika, se sčasoma „najde“, ko gre kdo mimo.
- Kot rezerva na oprsnici ob pravem lokatorju — poceni, nič ne tehta in v mestu da drugi vir lokacije.
In ena stvar, ki jo ima AirTag res dobro rešeno: način Izgubljeno. Kdor ga najde in mu približa telefon, vidi tvoje sporočilo in kontakt. Natanko to bi morala početi vsaka stvar na pasjem vratu — in zato imamo tudi mi na ohišju kodo QR za najditelja.
Kdaj je to zmota — in zakaj „nevarna“
Zdaj pa druga polovica. Pes ne beži glede na to, kje je pokritost z iPhoni. Beži za srno v gozd, za vonjem čez polje, pred petardami kamor koli. In prav tam se AirTag obnaša takole:
1. V gozdu, na polju in na podeželju ne kaže ničesar — ali pa kaže staro lokacijo.
Če mimo psa ni šel nihče z iPhonom, omrežje o njem ne ve ničesar. V aplikaciji vidiš zadnjo lokacijo, ki jo je kdo ujel — morda rob gozda pred eno uro. Pika na zemljevidu je videti kot lokacija psa. Ni. Je kraj, kjer ga je nazadnje slišal tuji telefon. Pes je od takrat kilometre dlje.
To je tisto „nevarno“ v naslovu: ne to, da AirTag ne deluje, ampak to, da je videti, kot da deluje. Iščeš na napačnem kraju z občutkom, da iščeš na pravem.
2. Ni ga mogoče „preklopiti na sledenje v živo“.
Pri psu, ki teče, potrebuješ lokacijo vsakih nekaj sekund. AirTag ti jo da takrat, ko se ob njem po naključju pojavi naslednji iPhone — čez minuto, čez uro, nikoli. Hitrosti posodabljanja ne nadziraš ti, nadzirajo jo mimoidoči.
3. Natančno iskanje deluje samo od blizu.
Puščica, ki te do AirTaga pripelje na meter natančno, deluje na razdalji nekaj deset metrov od tvojega telefona — in v polnem dosegu samo z novejšim iPhonom. Odlično za ključe pod sedežno garnituro. Za psa, ki je za hribom, neuporabno.
4. Nič ti ne pove, da je pes odšel.
Varno območje, obvestilo o pobegu z vrta, zgodovina poti — to so funkcije naprave, ki svojo lokacijo pozna in jo sporoča. AirTag je ne pozna. Da psa ni, izveš šele, ko to opaziš.
5. Na pasjem vratu je to gumbna baterija v plastičnem etuiju.
AirTag deluje na zamenljivi bateriji CR2032 — psi pa grizejo. Pogoltnjena gumbna baterija začne razjedati tkivo v nekaj deset minutah do nekaj urah; to je takojšnja pot k veterinarju in ne izzivaj bruhanja. To ni razlog, da AirTag zavržeš — je razlog, da ga daš v trden etui in ga redno preverjaš.
6. Telefon z Androidom lokacije ne prenese.
Omrežje Najdi sestavljajo Applove naprave — iPhoni, iPadi, Maci. Telefon z Androidom, ki gre mimo psa, njegove lokacije v omrežje ne pošlje. Kaj Android zmore: če kdo psa ujame in AirTagu približa telefon, prebere sporočilo iz načina Izgubljeno in tvoj kontakt. Za to pa mora psa najprej imeti v rokah — in v kraju, kjer ima iPhone manjšina ljudi, je „gosto omrežje“ nenadoma redko.
Kaj pravzaprav plačuješ pri ovratnici GPS z naročnino
Tu pridemo do vprašanja, ki stoji za vso to temo: „Zakaj plačevati vsak mesec, če je AirTag zastonj?“
Odgovor je v tem, kdo pošilja lokacijo. Ovratnica GPS ima v sebi lastno kartico SIM. Lokacijo ugotovi sama iz satelitov in jo pošlje prek mobilnega omrežja — iz gozda, s polja, z vikenda, z avtoceste — ne da bi moral kdo iti mimo. Naročnina plačuje to kartico SIM, strežnike in zemljevide. Tako kot s telefonom: napravo kupiš enkrat, klicati pa lahko samo z naročniškim paketom.
Zato ti dve stvari nista tekmeca, ampak odgovora na dve različni vprašanji:
| AirTag | Ovratnica GPS | |
|---|---|---|
| Od kod ve za lokacijo | od tujih Applovih telefonov v okolici | iz satelitov, sama |
| Kako jo pošilja | prek tujega telefona, ko je kateri v bližini | prek lastne kartice SIM, ko je signal |
| V gozdu in na polju | običajno nič ali stara lokacija | deluje povsod, kjer je mobilno omrežje |
| Sledenje v živo | ne | da, lokacija vsakih nekaj sekund |
| Obvestilo o pobegu | ne | da, varno območje |
| Delovanje | brez pristojbine | naročnina |
| Za najditelja | način Izgubljeno s približanjem telefona (tudi Android) | koda QR na ohišju, stran brez aplikacije |
Kako je s Tifikom
Ovratnica lokacijo ugotovi sama in jo pošlje prek lastne kartice SIM. Zunaj jo pošilja vsakih pet minut, ko psa iščeš, pa preklopiš na sledenje v živo z lokacijo vsakih pet do deset sekund. Deluje povsod, kjer je mobilno omrežje, tudi na potovanjih po Evropi.
S telefonom ji prižgeš lučko in sprožiš zvok — tudi takrat, ko je pes doma in ovratnica varčuje z baterijo. Varno območje ti sporoči, ko ga pes zapusti. Za najditelja pa je na ohišju koda QR: poslika jo s katerim koli telefonom, vidi ime psa in ti z enim gumbom sporoči, ne da bi bila tvoja številka javna.
Baterija zdrži 14 dni pri običajni uporabi — torej pri približno dveh urah na dan zunaj in preostanku dneva doma. Pri psu, ki je ves dan zunaj, je to pet dni.
Kaj pa, če AirTag že imaš? Obdrži ga. Na ključih je odličen — in na ovratnici lahko ostane kot rezerva za mesto. Samo naj ne bo edina stvar, na katero se zanašaš, ko pes izgine za robom gozda.