Najprej tri stvari, ki jih ne delaj
- Ne lovi ga. Pes, za katerim tečeš, teče naprej — igra ali strah, rezultat je enak. Ustavi se, počepni, govori mirno. Če ga vidiš, se obrni in pojdi stran od njega; veliko psov steče za tabo.
- Ne kriči jezno. Pes, ki v tvojem glasu sliši jezo, se vrača nerad ali sploh ne. Kliči ga tako, kot ga kličeš po priboljšek.
- Ne odhajaj takoj s kraja. Prvih deset do petnajst minut ostani tam, kjer je izginil. Velik del psov se po prvem preplahu vrne sam — na kraj, kjer te je pustil.
Prvih 15 minut — na kraju samem
- Ustavi se in poslušaj. Zvonček na ovratnici, lajanje, šumenje v grmovju. Ugasni glasbo, snemi kapuco.
- Pokliči ga mirno in počakaj. Ne desetkrat zapored — pokliči, počakaj pol minute, pokliči znova. Če imaš piščalko ali zvok, na katerega je navajen, uporabi tega.
- Zapomni si točen kraj in čas. To bo prvo vprašanje vsakogar, ki ga pokličeš, in točka, od katere se začne iskanje.
- Če si na sprehodu s kom, se razdelita: eden ostane na kraju, drugi gre po najverjetnejši poti — domov, k avtu, k vodi, po poti, po kateri sta prišla.
V prvi uri — razširi krog
Povej ljudem v okolici. Tekačem, kolesarjem, ljudem s psi, ljudem na vrtovih. Na kratko: pasma ali velikost, barva, ime, tvoja številka. Prosi jih, naj ti sporočijo tudi, če so ga samo videli — smer je enako dragocena kot pes.
Piši v lokalne skupine. Skupina občine ali četrtne skupnosti, skupina „izgubljene in najdene živali“ za tvojo regijo, skupina sprehajalcev psov iz soseske. Ena objava s fotografijo, krajem, časom in številko. Prosi za deljenje — doseg lokalne skupine je večji od dosega tvojega profila.
Pokliči tja, kamor ljudje nosijo najdene pse:
- zavetišče, s katerim ima pogodbo občina, kjer se je pes izgubil — zavetišče je občinska javna služba in najden pes konča prav tam. Pobeg prijavi v treh dneh, zavetišču ali veterinarski organizaciji; sicer se šteje za namerno zapustitev živali. V Ljubljani je to Zavetišče za zapuščene živali Ljubljana na Gmajnicah, 01 256 02 79, tipka 1 je 24-urna dežurna linija; sprejema prijave iz Ljubljane in še dvanajstih občin, najdene živali pa objavlja na spletu,
- veterinarsko organizacijo, ki je psa čipirala — sprejme prijavo pobega in jo vpiše v register,
- veterinarje v okolici — kdor najde psa, ga pogosto odnese k najbližjemu veterinarju, da mu prebere čip,
- občino — za zapuščene živali je pristojna občina, kjer so jih našli, in v manjših krajih se tam za najdenega psa izve najprej,
- 112, če občina zavetišča nima in je zunaj uradnih ur — prosi za dežurnega veterinarskega inšpektorja. Na 112 kličeš tudi, ko je pes poškodovan in potrebuje nujno veterinarsko pomoč. Izgubljen zdrav pes pa sodi v zavetišče, ne na 112, in policija na 113 samo, če je šlo za krajo ali nesrečo.
Pri vsakem klicu povej isto: kje, kdaj, kakšen je, številko čipa in svojo številko. Prosi, naj si to zapišejo — najden pes morda pride šele jutri.
Na kraju pusti nekaj, kar diši po domu. Svojo jopico, njegovo odejo, posodo z vodo. Pes, ki se ponoči vrne na kraj, kjer te je izgubil, ima razlog, da tam ostane in čaka. Če lahko, se na ta kraj redno vračaj — zjutraj, zvečer, ponoči, ko je tiho.
Čip in register — kaj preveri zdaj, ne pozneje
Pes ima pod kožo čip. Pomaga — a samo, če ga nekdo prebere in če je v registru tvoja aktualna številka.
- Čip ničesar ne oddaja. Je pasivna oznaka s petnajstmestno številko, ki jo čitalnik prebere z nekaj centimetrov. Čitalnik imajo veterinarji in zavetišča — ne človek, ki psa sreča v gozdu. Čip torej deluje šele, ko psa kdo ujame in nekam odnese.
- Številka vodi v register — in register je v vsaki državi drugačen. V Sloveniji je to Centralni register hišnih živali (CRHŽ), ki ga vodi Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Psa vanj vpiše veterinarska organizacija; na spletu zapisa ne spremeniš, popravek naredi veterinarska organizacija. Pobeg ali krajo moraš sporočiti v treh dneh, veterinarski organizaciji ali zavetišču. Register ni javen in javni vpogled po številki čipa od konca junija 2026 ne deluje — tega, ali zapis o tvojem psu obstaja, zdaj na spletu ne preveriš.
- Preveri, kaj je v registru. Če imaš od čipiranja novo telefonsko številko ali nov naslov ali če je pes prišel k tebi od vzreditelja ali iz zavetišča, je velika verjetnost, da register vodi k nekomu drugemu. Po ognjemetih in nevihtah se to ponavlja: pes ima čip, zapis pa ne vodi nikamor. Pokliči svojega veterinarja — številko čipa ima v kartoteki psa in ti lahko pove, kje in na koga je pes vpisan.
- Imej številko čipa pri sebi. V telefonu, kot zapisek ali fotografijo dokumenta, v katerem je zapisana. Vsako zavetišče jo bo vprašalo kot prvo stvar.
Popoldne in zvečer — ko se ni našel
- Natisni letake. Fotografija čez celo stran, ena beseda, „POGREŠAMO“, ime, kraj in čas izginotja, tvoja številka. Brez dolgega besedila — ljudje ga berejo iz avta in s kolesa. Nalepi jih na avtobusna postajališča, v trgovine, k veterinarjem in, kjer je dovoljeno, na drogove ob kraju izginotja.
- Prehodi okolico peš, počasi, z njegovo najljubšo stvarjo. Pes, ki ga je strah, se ne oglasi — morda pa se premakne, ko zasliši znani zvok posode ali igrače.
- Preglej kraje, kjer se lahko skrije: grmovje, jarke, garaže, prostore pod nadstreški, gradbišča. Prestrašen pes išče tiho skrivališče, ne odprtega prostora.
- Zavetišče pokliči še enkrat. Zjutraj so zapisali tvojo izgubo; zvečer so morda sprejeli psa, ki ga je nekdo opazil šele popoldne.
V Sloveniji je časa malo: osem dni. Zavetišče mora pri psu s čipom v 24 urah poklicati številko, ki je zapisana v registru. Če psa ne prevzameš v osmih dneh od dneva, ko je bil nameščen v zavetišče, ga sme zavetišče oddati drugemu skrbniku. Do vrnitve plačaš stroške oskrbe. Osem dni ni veliko — zato aktualna številka v registru in klic v zavetišče še isti dan, ne jutri.
Noč
Večina izgubljenega časa se ne zgodi v prvi uri, ampak v prvi noči. Nekaj stvari, ki pomagajo:
- Tiha noč je tvoj zaveznik. Brez avtomobilov in ljudi pes sliši dlje — in ti tudi. Pojdi na kraj izginotja, ko se stemni, in ga mirno pokliči.
- Svetloba pomaga psu najti tebe, ne obratno. Svetilka, usmerjena v tla, ne v oči.
- Pusti odprta vrtna vrata ali garažo, če živiš blizu. Psi se ponoči vračajo domov pogosteje, kot si ljudje mislijo.
- Ognjemeti in nevihta: če je pes pobegnil zaradi hrupa, bo tekel daleč in hitro in se bo skril šele, ko hrup preneha. Išči ga zjutraj, ne sredi pokanja — in išči dlje, kot se zdi smiselno.
Ko se najde
- Ne grajaj ga. Tudi če je bil to najhujši dan v letu. Pes si zapomni, da vrnitev k tebi pomeni težave — in naslednjič se vrne pozneje.
- Zahvali se in prekliči iskanje. Piši v skupine, pokliči v zavetišče, odstrani letake. Ljudje, ki so pomagali, si to zaslužijo — in naslednjemu, ki išče, sprostiš pozornost.
- Preglej psa. Tačke, gobec, trebuh. Če je pil iz luže ali kaj pojedel, ga dan ali dva opazuj.
- Odpravi vzrok. Luknja v ograji, ohlapna ovratnica, vrata, ki se ne zapirajo. Pes, ki je enkrat pobegnil, je pobegnil zato, ker je šlo.
Kako je s Tifikom
Ovratnica z GPS-om ne spremeni ničesar od zgoraj napisanega — spremeni samo to, od kod začneš. Namesto s kraja, kjer je bil pes nazadnje viden, začneš tam, kjer je prav zdaj.
- Preklopiš na sledenje v živo in lokacija se osveži vsakih nekaj sekund. Ne ugibaš smeri — greš za piko na zemljevidu.
- Prižgeš mu lučko in sprožiš zvok s telefona — tudi ko je doma ali tik ob hiši. Psa v grmovju ob pol enajstih zvečer prej najdeš z lučko kot z očmi.
- Varno območje ti sporoči, ko ga pes zapusti. Za pobeg izveš, preden opaziš prazen kavč.
- Koda QR na ohišju je za najditelja. Poslika jo s telefonom in odpre se stran z imenom psa in gumbom „pes je pri meni“ — brez čitalnika čipa, brez aplikacije. Ti dobiš sporočilo in povežeta se prek nas, ne da bi bila tvoja številka javna.
- Ovratnica čipa ne nadomešča. Čip je obvezen, trajen in ga ni mogoče sneti. Ovratnica rešuje nasprotno smer — ne kdo je ta pes, ampak kje je ta pes, in to prav v tisti uri, o kateri govori ta članek.
Deluje povsod, kjer je mobilno omrežje, tudi na potovanjih po Evropi. Podatke o svojem psu pa lahko kadar koli izvoziš in pošlješ, komur želiš.