Za ovratnico stoji Tiffany.

To je naša zlata prinašalka.

Leta sem vodil podjetje, doma pa sta še dva otroka. Večino dneva nekdo nekaj potrebuje in glava teče naprej še dolgo potem, ko zaprem prenosnik. Sprehod s Tiffany je bil ves ta čas moje zdravilo. Telefon v žepu, tempo po njenem. Hodi spredaj in se občasno obrne, ali grem tudi jaz. To je najina ura, moja in njena.

Potem je bila nekega dne čudna. Počasnejša, tišja, kot da bi si vzela prost dan.

K veterinarju smo šli bolj za lasten mir. Čez nekaj ur jo je operiral — odstraniti ji je moral maternico. Bila je v smrtni nevarnosti.

Opazili smo komaj še pravočasno. Razliko med „danes je nekam tiha“ in „gremo takoj“ je nosil en sam moj vtis. Verjamem, da bi bili tam dan prej, če bi takrat imela okoli vratu nekaj, kar šteje, koliko se je gibala in kako je spala.

Po petnajstih letih sem vodenje podjetja predal kolegu. Nenadoma je bil čas, da se ustavim in premislim, kaj naprej. Iz tega mi je ostalo eno pravilo: karkoli začnem, mora imeti smisel prav v tem, kar prodajam. Pomagati mora vsako posamezno naročilo, samo po sebi.

Pri ovratnici to lahko povem konkretno. Pes dobi več prostora, ker ga njegov človek mirneje spusti s povodca. Ta človek ve, kako se je pes naspal in koliko se je danes gibal. In veterinar k stavku „bila je nekam čudna“ dobi še številke.

Doma ji pravimo Tifi. Po njej se imenuje Tifik.

Tiffany je danes v redu in hodimo na iste sprehode kot prej. Prva ovratnica, ki jo sestavimo, bo njena.